Karmakoma: Salsa sentimentum
Založba Artičoka, 2025
V Tolpi bumov po skoraj desetletju zopet predstavljamo bend Karmakoma. Zasedba, ki je na sceno vstopila z začetkom prejšnjega desetletja v zanosu elektronsko-bendovskega vala slovenskih zasedb, kot so Moveknowledgement, Trus!, Coma Stereo ali pa New Wave Syria in Kontradikshn, se vrača po več kot enajstih letih od svojega prvenca. Karmakoma je v slovenski prostor prinesla fuzijo postrocka, electra, new wava in sintwava, poleg tega pa je bila izredno pozitivno sprejeta tudi kot koncertno izkustvo. Plošča Salsa sentimentum, ki je izšla v začetku junija letos pri Založbi Artičoka, poskuša graditi na omenjeni fuziji in izkustvu ter svoj zvok prenesti v sedanje desetletje.
Izvirno krški bend, ki je z leti prerasel v vseslovensko zasedbo, sicer že od začetka z vokalom in sinti vodi Enej Mavsar, pravi motor scene v najmlajši mestni občini. Kot kitarist neumorno deluje še v zasedbah Suzi Soprano, Yamamai, Body Says No in The Lift, za seboj pa ima tudi nekaj že pokojnih bendov, kot sta La Chupacabra in Črni Peter. Karmakoma je danes kvintet, izvirno pa je bila dvojec, ustanovljen leta 2011, ko sta se z bobnarjem Benjaminom Kovačem takoj podala na turnejo Klubskega maratona Radia Študent. Pred prvo ploščo z naslovom Imagination & Mechanical Metamorphoses, ki je izšla leta 2014 pri naši hišni založbi, pa je sledila še širitev benda na trio z basistom, klaviaturistom in kitaristom Miho Škafarjem. Vmes je Škafarja zamenjal primorski improvizator Jošt Drašler, Karmakomi pa se je v njenem koncertiranju na odru občasno pridružil Janžej Marinč iz kostanjeviškega tria Onubo, v vmesnem času pa kot dodatna, enakovredna sintetizatorska sila postal tudi stalni del Karmakome. Nekje okoli pandemije je Kovača na bobnih zamenjal Marek Fakuč, ki ga poznamo iz zasedb Marta Fakuč in Etceteral, zadnji del sestavljanke današnje Karmakome pa je postala še ena improvizatorka, klaviaturistka Mojca Zupančič, ki vodi mednarodno zasedbo Tututu Orchestra in nastopa tudi v dvojcu s Tiso Nežo Herlec.
Zasedba se je torej od svojih začetkov resda že pošteno premešala, a sta pri Karmakomi poleg sprememb v postavi vsaj dve stalnici. Prva je redno nastopanje, predvsem v prvih nekaj letih obstoja, in zavidljiv rezime pokritih prizorišč v regionalnem, celo kontinentalnem smislu. Druga stalnica pa je kljub številnim spremenljivkam hkratna kontinuiteta v zvoku, ki je na novi plošči kljub enajstim letom razlike vsekakor prisotna, obenem pa očitni zvočni napredek, ki ga prinaša Salsa sentimentum.
Napredek se izraža v širini zvoka, ki s tremi sintetizatorskimi viri vsekakor postane bolj nasičena, a ublažena z manj kitarske prezence. Posledično je Karmakoma danes bolj sintovska in manj rockovska zasedba. Kitarske licke zadržuje v ozadju, vsekakor pa večino melodike prenese na sintovske arpeggie ter različne elektronske okraske in seveda na vokal. To pa razkrije nekakšno idejo v progresiji benda, ki je zahvaljujoč dovoljšnjemu osebju na sintih že nekaj let zmožen komade igrati skoraj povsem brez predprogramiranja oziroma matric in tako še nadgradi svojo koncertno prezenco, ki jo prikaže tudi na albumu Salsa sentimentum. Prav tako postane z medigro Fakuča in Drašlerja ritmična podstat zasedbe nekoliko kompleksnejša. Drobni, skoraj tihi in skriti dodatki poliritmije na perkusijah v igri z morjem prasketajočih sintov zasedbo povzdignejo iz nekoliko linearne v vsekakor bolj migetajočo zver.
Ena od kontinuitet je tudi način efektiranja vokala in petja, ki ostaja prodoren, odmevajoč, nekoliko zamazan. Očitna sprememba pa postane petje v maternem jeziku. Mavsar svoje sicer relativno podobne motive z izjemo ene skladbe podaja v slovenščini. Tekste preveva hrepenenje po sreči, svobodi, ljubezni, občasnem pobegu iz realnosti v brezskrbnost, pa tudi zbadanje poslušalčeve pasivne vloge v družbi in kulturi. Sprememba jezika pravzaprav predstavlja še eno nadgradnjo v primerjavi s prvencem, ki je izšel v času, ko so bila slovenska besedila v sorodnih sferah prej izjema kot pravilo.
Karmakoma je tako po veliko predolgi diskografski pavzi vendarle dostavila dokaz, da je Mavsarjev sintovski del možganov še vedno razgiban, da pravzaprav Karmakoma nikamor ni zares odšla in da se v teh enajstih letih od izida prvenca nikakor ni zaustavila. Plošča Salsa sentimentum s širitvijo zasedbe prinaša nekoliko bolj prefinjen, večplasten zvok in razpira obzorja. Morda zveni nekoliko bolj popovsko in manj surovo, a v svojih globinah pravzaprav skriva zelo premišljeno tvar, poteze in potrebo po nenehnih spremembah.
Dodaj komentar
Komentiraj